Lovro Žvab
(1852–1888)
Žvabov nagrobni spomenik, ki so mu ga postavili prijatelji iz društva Edinost 15. septembra 1889, najdemo na vaškem pokopališču v Dutovljah in sicer takoj ob vstopu skozi železna vrata na levo. Zagotovo vam bo padel v oči, saj je najvišji v vrsti.
|
Rodil se je 9. avgusta 1852 v Dutovljah, kot četrti sin Mihaela in Marjane Vrabec, po domače Roštevi.
Leta 1865 je začel obiskovati goriško gimnazijo, nato je leta 1868 prestopil na realko, ki jo je kasneje nadaljeval v Trstu. Po nedokončanem šolanju se je zaposlil kot pripravnik na tamkajšnjem davčnem uradu. Leta 1871 je v Novicah pozval k ustanovitvi čitalnice v Dutovljah. Avgusta 1875 je odšel za prostovoljca v Srbijo, kjer se je boril v uporu proti Turkom. Po srbski razpustitvi prostovoljnih enot se je vrnil domov. Leta 1876 je začel opravljati poklic učitelja zemljepisa, slovenščine, nemščine in srbohrvaščine v Ljubljani. Vlogo učitelja je opravljal vse do leta 1881, ko je bolehen zapustil Ljubljano in se vrnil v Dutovlje. V tem času je objavil ljudsko povest Topolovo rebro (1882) ter bibliografske prispevke o redkih slovenskih knjigah in starih tržaških tiskih. V poznih osemdesetih 19. stoletja je postal glavni v uredništvu časopisa Edinost v Trstu. Šlo je za glasilo slovenskega političnega društva tržaške okolice. Tu je bil eden izmed vidnejših pospeševalcev slovenskega narodnega življenja. Svoj trud je vložil tudi pri ustanovitvi podružnice Ciril-Metodove družbe, ki je odprla slovenski otroški vrtec. Lovro Žvab je umrl zaradi dolgotrajne bolezni 31. avgusta 1888. |