Bunčetova domačija
|
Bunčetova domačija je poimenovanje dobila po Francu Bonči, ki se je v Dutovlje priženil leta 1892 s Črnega Vrha nad Idrijo.
Prvi lastniki domačije so bili »Mihcovi«, od katerih je najpremožnejši sosed Tomaž Štok – Kalkoč posestvo kupil za svojega sina Andreja. Ta se je leta 1886 poročil z Antonijo Gec iz Skopega, a je žal že po petih letih skupnega življenja preminul. V mnogo prekratkem zakonu se jima je rodila hčerka edinka, Lidija. Leto po Andrejevi smrti se je Antonija ponovno poročila s prej omenjenim Francom Bončo. Takrat je pri »Bunčetovih« že delovala trafika. Leta 1859 je bila hiša predelana in obnovljena v precej lično zgradbo z gospodarskim poslopjem, gostilno v pritličju in stanovanjskim delom v prvem nadstropju. Hišo je krasil lepo urejen vrt, na katerem so se že takrat odvijali razni gledališki in pevski nastopi. Občasno so na vrtu prirejali veselice, pa tudi športnega duha jim ni manjkalo, saj se je tam vedno balinalo. |
|
Kasneje se je na domačijo k Lidiji priženil Lojze »Lukotov« iz Godenj. Zakonca sta povila in vzredila šest otrok. Prva dva sta jima na žalost že takoj po porodu umrla. Družina se je ob začetku prve svetovne vojne izselila, tako so v hišo prišli živeti Lojzetovi bratje in sestre.
Pisalo se je leto 1920, ko se je pri Bunčetovih rodil Josip Tavčar, sin najmlajše Lojzetove sestre Mihele. Josip se je ohranil v dutoveljski zgodovini pomembnih osebnosti, saj je bil precej nadarjen. Preživljal se je kot dramatik, esejist, publicist in profesor na slovenski šoli v Trstu.
Lojze se je na Bunčetovo domačijo v Dutovlje ponovno vrnil leta 1929, kjer je živel s svojo ženo in hčerko. Hčerki je bilo ime Darinka, med domačini kar Marija. Vsi skupaj so se trudili nadaljevati hišno tradicijo. Ponovno je zaživela gostilna, takrat gostilna Tavčar, dokler je ni zaprla italijanska fašistična oblast.
Darinka je v času druge svetovne vojne na posestvu rodila sina Marka in hčerko Branko, kateri so pravili tudi Rožica, po vojni pa še sina Slavka. Branka, ki je še vedno med nami, se spominja, da je bila njihova hiša po vojni center družabnega in kulturnega vaškega življenja. V pritličju sta delovali pošta in trgovina. Od leta 1947 do 1960 je v največjem prostoru obratovala mizarska delavnica – furnirnica. V nadstropju so imeli dvorano, kjer so poskrbeli za plese in zabave. Tradicijo smo poskušali nadaljevati, zato imamo sedaj v taistem prostoru ponovno nekakšno dvorano za raznovrstna predavanja in izobraževalne dogodke. Ostali prostori v nadstropju so bili namenjeni bivanju, zlasti podnajemnikom.
Leta 1963 je Darinka Bunčetovo domačijo na placu prodala takratnemu trgovskemu podjetju Preskrba. Slednja je poslopje uporabljala kot skladišče nove trgovine, ki »na placu« deluje še danes, le pod upraviteljstvom Tuša.
Pisalo se je leto 1920, ko se je pri Bunčetovih rodil Josip Tavčar, sin najmlajše Lojzetove sestre Mihele. Josip se je ohranil v dutoveljski zgodovini pomembnih osebnosti, saj je bil precej nadarjen. Preživljal se je kot dramatik, esejist, publicist in profesor na slovenski šoli v Trstu.
Lojze se je na Bunčetovo domačijo v Dutovlje ponovno vrnil leta 1929, kjer je živel s svojo ženo in hčerko. Hčerki je bilo ime Darinka, med domačini kar Marija. Vsi skupaj so se trudili nadaljevati hišno tradicijo. Ponovno je zaživela gostilna, takrat gostilna Tavčar, dokler je ni zaprla italijanska fašistična oblast.
Darinka je v času druge svetovne vojne na posestvu rodila sina Marka in hčerko Branko, kateri so pravili tudi Rožica, po vojni pa še sina Slavka. Branka, ki je še vedno med nami, se spominja, da je bila njihova hiša po vojni center družabnega in kulturnega vaškega življenja. V pritličju sta delovali pošta in trgovina. Od leta 1947 do 1960 je v največjem prostoru obratovala mizarska delavnica – furnirnica. V nadstropju so imeli dvorano, kjer so poskrbeli za plese in zabave. Tradicijo smo poskušali nadaljevati, zato imamo sedaj v taistem prostoru ponovno nekakšno dvorano za raznovrstna predavanja in izobraževalne dogodke. Ostali prostori v nadstropju so bili namenjeni bivanju, zlasti podnajemnikom.
Leta 1963 je Darinka Bunčetovo domačijo na placu prodala takratnemu trgovskemu podjetju Preskrba. Slednja je poslopje uporabljala kot skladišče nove trgovine, ki »na placu« deluje še danes, le pod upraviteljstvom Tuša.
|
V prostorih Bunčetove domačije so kot zadnji podnajemniki živeli »Frančeškinovi«. Pred nekaj leti pa je Bunčetovo domačijo odkupila Občina Sežana, ki je takrat skorajšnjo podrtijo temeljito obnovila.
Gospodarsko poslopje je bilo v času zadnjega obnavljanja porušeno, kar je pripomoglo k še večji razširitvi dvorišča za različne namembnosti. Od leta 2009 imamo na Bunčetovi domačiji tudi Pepin vrt, na katerega smo Dutovci še posebej ponosni. V sami zgradbi poleg KS Dutovlje deluje tudi TIC Dutovlje. V pritličju je pod klenico večji prostor v kraškem stilu, ki je namenjen raznim družabnim večerom. Zgornji prostori so po večini namenjeni Krajevni skupnosti Dutovlje in Turističnemu društvu Kras, z izjemo večje dvorane, ki je bila obnovljena in tehnološko izpopolnjena leta 2012 za razna predavanja in seminarje. Na splošno je v prostorih Bunčetove domačije iz meseca v mesec oziroma iz leta v leto pestrejše. Za to skrbijo člani Turističnega društva Kras in članice TIC-a Dutovlje, ki nas vedno s čim presenetijo. Tako tu potekajo zanimive poučne in otroške delavnice, priložnostna druženja, sejmi zelišč in dobrot Krasa, Petkovi večeri, koncerti, dramske igre in ostali družabni dogodki. |
Viri:
Albin KJUDER, Zgodovinski mozaik Primorske s posebnim poudarkom Gornjega Krasa, 1956-60, Tomaj
ustni vir: Branka Sulčič, Dutovlje
Fotografije: Miloš Stankovič
Albin KJUDER, Zgodovinski mozaik Primorske s posebnim poudarkom Gornjega Krasa, 1956-60, Tomaj
ustni vir: Branka Sulčič, Dutovlje
Fotografije: Miloš Stankovič